Teden, ko kava ni na meniju, je vedno težko začeti, ampak vseeno gre, ker vem, da ne bo trajal

Na vsake toliko časa pride teden, ko je kava prepovedan užitek. Kadar grem v studio, da posnamem vokal, moram namreč paziti, kaj pijem in tudi jem, da se mi ne pozna na vokalu. In seveda da uživam le stvari, ki vplivajo pozitivno na moj vokal. Sem ter tja to to tudi, kakšni čaji, ki nimajo najboljšega okusa, ampak ker naredijo tako odlično oblogo okoli glasilk, potem moj vokal zveni res fenomenalno. Žal pa kava naredi ravno obratno. Glasilke mi izsuši in potem moj vokal nima dobrega rezultata.

Prve nekaj dni je sicer kar težko, saj mi vseeno veliko pomeni jutranja kava, ker me prijetno zbudi. Ko se navadim, je sicer mnogo lažje. Običajno je to že tretji dan približno. Medtem pojem neke nadomestke, ki so popolnoma naravni in neškodljivi in ne vplivajo negativno na moj vokal. Ko pa končam v studiu, je pa vedno prva stvar, ki si jo privoščim kava, da nadomestim celo tedensko odrekanje.

Najbrž bi se ji z lahkoto odrekla, ker ko se navadim, vidim, da je ne potrebujem. Ampak mi je vseeno okus tako dober, da se ji ne morem še popolnoma odreči. Jutro, odlična kava je zame še vedno popoln začetek jutra, pa naj reče kdorkoli karkoli želi. Verjetno bi bil moj vokal še bolj čist, če bi dlje časa zdržala brez nje, ampak za zdaj si tega ne želim tako močno. Če bom pa prišla do tiste toče, da si bom to želela, bom pa takrat o tem razmišljala. Čeprav dvomim, da se bom kadarkoli popolnoma odpovedala takšnim užitkom. Življenje tudi ni življenje, če si preveč priden. 

So pa na takšen način takšne malenkosti vsaj na trenutke mnogo več kot le malenkosti in lahko tudi v majhnih stvareh uživam bolj, kakor bi, če se ne bi morala obremenjevati s tem, ali jih lahko vedno uživam ali ne. Pa tudi če je to nekaj kar je kava, ki je dostopna vedno in ki je v resnici tudi zdrava.